Sayed Abdullah

Vietnamsko gospodarstvo je 44. največje na svetu in od sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja je Vietnam doživel izjemno preobrazbo iz zelo centraliziranega komandnega gospodarstva s podporo odprtega tržnega gospodarstva.

Ni presenetljivo, da je tudi eno najhitreje rastočih svetovnih gospodarstev, z verjetno letno stopnjo rasti BDP okoli 5,1 %, kar bi njeno gospodarstvo do leta 2050 uvrstilo na 20. mesto na svetu.

Kljub temu pa je po svetu najbolj popularna misel, da bo Vietnam postal eno največjih proizvodnih središč z možnostjo, da s svojim velikim gospodarskim napredkom prehiti Kitajsko.

Omeniti velja, da Vietnam postaja središče proizvodnje v regiji, predvsem v sektorjih, kot so tekstil, oblačila in obutev ter elektronika.

Po drugi strani pa Kitajska od 80. let prejšnjega stoletja igra vlogo globalnega proizvodnega središča s svojimi ogromnimi surovinami, delovno silo in industrijskimi zmogljivostmi. Industrijskemu razvoju je bila namenjena velika pozornost, pri čemer sta strojna in metalurška industrija dobili največjo prednost.

Ker odnosi med Washingtonom in Pekingom prosto padajo, je prihodnost globalnih dobavnih verig negotova. Čeprav nepredvidljiva sporočila Bele hiše še naprej sprožajo vprašanja o smeri ameriške trgovinske politike, ostajajo v veljavi trgovinske vojne.

Medtem posledice pekinškega predloga zakona o nacionalni varnosti, ki grozi z omejitvijo avtonomije Hongkonga, še dodatno ogrožajo že tako krhek trgovinski sporazum prve faze med obema velesilama. Da ne omenjamo naraščajočih stroškov dela, bo Kitajska zasledovala manj delovno intenzivno industrijo visokega cenovnega razreda.

Ta negotovost, skupaj z dirko za zagotavljanje medicinskih potrebščin in razvoj cepiva proti COVID-19, spodbuja ponovno oceno dobavnih verig »just-in-time«, ki dajejo prednost učinkovitosti nad vsem drugim.

Hkrati je ravnanje Kitajske v zvezi s COVID-19 sprožilo številna vprašanja med zahodnimi silami. Vietnam je ena prvih držav, ki je omilila ukrepe socialne distance in ponovno odprla svojo družbo že aprila 2020, medtem ko se večina držav šele začenja spopadati z resnostjo in širjenjem COVID-19.

Svet je osupel nad uspehom Vietnama med pandemijo COVID-19.

Vietnamske možnosti kot proizvodno središče

V skladu s tem razvijajočim se svetovnim scenarijem se vzhajajoče azijsko gospodarstvo – Vietnam – pripravlja, da postane naslednja proizvodna velesila.

Vietnam se je izkazal kot močan kandidat za prevzem velikega deleža v svetu po COVID-19.

Po podatkih indeksa Kearney US Reshoring, ki primerja ameriško predelovalno proizvodnjo z uvozom predelovalnih izdelkov iz 14 azijskih držav, se je leta 2019 povzpel na rekordno visoko raven, zahvaljujoč 17-odstotnemu zmanjšanju kitajskega uvoza.

Ameriška trgovinska zbornica v južnem Kitajskem je po poročilu Mediuma ugotovila tudi, da 64 % ameriških podjetij na jugu države razmišlja o selitvi proizvodnje drugam.

Vietnamsko gospodarstvo je leta 2019 zraslo za 8 %, k čemur je prispeval porast izvoza. Letos naj bi zraslo tudi za 1,5 %.

Svetovna banka napoveduje, da se bo v najslabšem primeru COVID-19 BDP Vietnama letos zmanjšal na 1,5 %, kar je bolje kot pri večini južnoazijskih sosed.

Poleg tega je Vietnam s kombinacijo trdega dela, znamčenja države in ustvarjanja ugodnih naložbenih pogojev privabil tuja podjetja/naložbe, kar je proizvajalcem omogočilo dostop do območja proste trgovine ASEAN in preferencialnih trgovinskih paktov z državami po vsej Aziji in Evropski uniji, pa tudi z ZDA.

Da ne omenjamo, da je država v zadnjem času okrepila proizvodnjo medicinske opreme in s tem povezana sredstva namenila državam, ki jih je prizadel COVID-19, pa tudi ZDA, Rusiji, Španiji, Italiji, Franciji, Nemčiji in Združenemu kraljestvu.

Drug pomemben nov razvoj dogodkov je verjetnost, da se bo proizvodnja več ameriških podjetij preselila iz Kitajske v Vietnam. Vietnamski delež uvoza oblačil iz ZDA je pridobil, saj se delež Kitajske na trgu zmanjšuje – država je celo presegla Kitajsko in se marca in aprila letos uvrstila na prvo mesto med dobavitelji oblačil v ZDA.

Podatki o ameriški blagovni trgovini za leto 2019 odražajo ta scenarij, saj se je skupni izvoz Vietnama v ZDA povečal za 35 % oziroma 17,5 milijarde dolarjev.

V zadnjih dveh desetletjih se država močno preoblikuje, da bi zadovoljila potrebe širokega spektra industrij. Vietnam se odmika od svojega večinoma kmetijskega gospodarstva in razvija bolj tržno in industrijsko usmerjeno gospodarstvo.

Ozka grla, ki jih je treba premagati

Vendar pa je treba odpraviti veliko ozkih grl, če se država želi kosati s Kitajsko.

Na primer, vietnamska predelovalna industrija, ki temelji na poceni delovni sili, predstavlja potencialno grožnjo – če se država ne premakne višje v vrednostni verigi, druge države v regiji, kot so Bangladeš, Tajska ali Kambodža, prav tako ponujajo cenejšo delovno silo.

Poleg tega ima v Vietnamu zaradi največjih prizadevanj vlade za večje naložbe v visokotehnološko proizvodnjo in infrastrukturo, da bi se bolje vključila v svetovno dobavno verigo, le omejeno število multinacionalk (MNC) omejene dejavnosti raziskav in razvoja (R&R).

Pandemija COVID-19 je razkrila tudi, da je Vietnam močno odvisen od uvoza surovin in da se ukvarja le s proizvodnjo in sestavljanjem izdelkov za izvoz. Brez obsežne industrije, ki bi podpirala izvoz, bi bilo prilagajanje takšnemu obsegu proizvodnje, kot ga ima Kitajska, le pozabljena želja.

Poleg teh so med drugim omejitve še velikost delovne sile, dostopnost usposobljenih delavcev, zmožnost obvladovanja nenadnega porasta povpraševanja po proizvodnji in številne druge.

Drugo ključno področje so vietnamska mikro, mala in srednja podjetja (MSME) – ki predstavljajo 93,7 % vseh podjetij – ki so omejena na zelo majhne trge in ne morejo razširiti svojega delovanja na širše občinstvo. Zaradi tega so v težkih časih, tako kot med pandemijo COVID-19, resna ovira.

Zato je za podjetja ključnega pomena, da naredijo korak nazaj in ponovno preučijo svojo strategijo prepozicioniranja – glede na to, da ima država še veliko kilometrov, da dohiti Kitajsko, ali bi bilo sčasoma bolj smiselno izbrati strategijo »Kitajska plus ena«?